»Kar v vesolje bi izginila!« si zaželim tu in tam, posebej, ko smo računovodje v »eri« bilanc in zaključnih računov. Pa tudi takrat, ko se mi zdi, da me nihče ne razume. V tistih, ženskih dnevih, bi se tudi rada umaknila, ampak takrat si zaželim hibernacije nekje na toplem in temnem, daleč stran, globoko v zemlji ... Kot krtek bi ždela tam, v svoji krtini, dokler me ne bi minile vse »ženske« tegobe. Sem pa bila zelo vesela, da imam čisto blizu možnost za skoraj čisto pravi skok v vesolje. V Vitanju.
In kako je prišlo do tega odkritja? Kriva je moja šefica - nazadnje, ko sem spet norela in hkrati obupovala z oddajami bilanc ter grozila, da ji bom tokrat pa čisto zares pobegnila v vesolje, če mi še enkrat naloži goro dela v zadnjem trenutku, me je presenetila z vabilom v Center Noordung.
Pravzaprav nas je sodelavke v zahvalo, da nam je ratalo sčarati vso računovodsko norišnico, povabila na nekakšen »team building«. Misija: pobeg v vesolje se imenuje. »Evo, zdaj boš pa lahko končno odfrčala tja,« me je podražila. In res smo imele super doživetje, inovativno igrficirano doživetje, če sem zelo natančna - tako se namreč imenuje ta zadeva. Bi jo kar priporočila, predvsem tistim, ki ves čas grozijo, da bodo pobegnili v vesolje (kot sem to počela sama), ko imajo vsega poln kufer.
Da tam le ni vse tako enostavno in brez skrbi (edino, kar je vse, je breztežno), ti pri tem vesoljskem doživetju postane zelo jasno. Je strašno zanimiva izkušnja (bi jo še ponovila, pa tudi kup zanimiv razstav imajo in vodene oglede), ki širi znanje, hkrati pa te spomni, da živimo na najlepšem delu vesolja – na Zemlji. In če sem še bolj specifična; najlepši zemeljski kotički se skrivajo na Vitanjskem, Zreškem, Konjiškem in Oplotniškem.
Predno vam povem, kako sva prekolovratila Vitanje, kot sem obljubila zadnjič, naj vam zaupam en svoj prav poseben spomin, pravzaprav je zelo romantičen, povezan z mojim možekom in Vitanjem. Pravzaprav gre za spomin na enega najinih prvih randijev, ki na koncu to sploh ni bil. Aja, ko sem omenjala vesolje in Center Noordung nisem povedala, da je Vitanje rojstni kraj dedka svetovno znanega futurista Hermana Potočnika Noordunga in jasno je, da omenjeni center nosi njegovo ime in vsebine, ki jih je izjemni mož raziskoval.
No, takole pa je bilo z mojim »nerandijem« v Vitanju; povedati moram, da sta Markova stara starša Vitanjčana. In ker mi je Vitanje že od nekdaj všeč, mi je bila zelo všeč tudi ideja, ko mi je Marko predlagal, da greva v nedeljo tam skupaj k maši.
Bilo je junija. In Marko si je ta dogodek zamislil malo posebno; k maši bi pripeljal tudi omo in deda. Zakaj? Zato, ker so imeli oni trije tak simpatičen običaj, da so tu in tam šli skupaj k maši. In tako je Marko želel združiti luštno s koristnim in me na enem takih srečanj predstaviti svojemu dedu in omi. Ker sem imela tisto nedeljo, ko smo bili dogovorjeni, pred mašo še neke obveznosti, sem obljubila, da se jim pridružim pozneje. Res sem hitela, da bi čim manj zamujala, a ko sem prišla v cerkev sv. Petra in Pavla v centru Vitanja, tam ni bilo nikogar.
Cerkev je bila prazna. Najprej sem mislila, da je to Markovo maslo in nekakšen butast in neslan test ljubezni. Kar pihala sem ob misli na to možnost. V mislih sem mu tudi že dajala »dvojko«. »Bo že videl, kaj se to pravi imeti Konjičanko za norca!« sem sikala, ko sem stala sredi prazne cerkve.
*Fotografija ustvarjena z UI
Niti kančka pobožnosti ni bilo takrat v meni, v celoti je izpuhtelo, z zaljubljenostjo vred. In ko smem jezna odvihrala iz cerkve, sem pred njo naletela na neko gospo. »Ste hotli k maši?« se mi je nasmehnila. »Na, še to ženšče sodeluje v tej bolani zaroti,« sem si mislila in jo sumničavo ošvrknila. »Niste od tu, jl?« je nadaljevala. Samo odkimala sem. »Se mi je zdelo, ker če bi bili domačinka, bi vedeli, da je poleti maša na Hriberci,« se je nasmehnila. Mene pa je skoraj kap. Zaledenela sem, ko sem se spomnila, koliko jeze, nejevolje in sovraštva sem namenila Marku pred nekaj minutami. In to čisto po krivici! Samo kislo sem se nasmehnila ženički, nekaj nerazločno zajecljala in stekla v avto.
Tam sem, rdeča kot kuhan rak, sedela nekaj časa, nato pa sem odpeljala. Domov, kakopak. Ah, seveda se je Marko krohotal, ko sem mu pripovedovala o svoji cerkveni »zmoti«. Ko sem mu očitajoče tožila, zakaj me ni opozoril na to posebnost, je rekel, da me ziher je, a da sem pač tako zaljubljena, da nič ne vidim in ne slišim. No, in tako sem na precej absurden način spoznala zanimivi zgodbi o »zimski« in »poletni« cerkvi v Vitanju.
Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla, ki je v središču Vitanja, namreč daje prostor bogoslužjem pozimi, poleti pa ti dobijo svoje mesto v cerkvi Svete Matere Božje na Hriberci. Zelo zanimiv in unikaten je tale »model« bogoslužij. Markova omo in deda sem spoznala kmalu po tem ponesrečenem »randiju«, bila sem povabljena na prijetno spoznavno kosilo k njima domov. Evo, toliko o vitanjskih spominih in ljubezenskih kiksih.
Zdaj pa še nekaj aktualnega dogajanja; zadnjič sva se z Markom tja odpravila na tak aktiven sprehod, mulcema se ni dalo z nama. S kolesi sva se pripeljala do Vitanja in nato peš naokoli, gor in dol. V planu sva imela Beškovnikovo kaščo, o njej sem prebrala ful zanimivih reči. In tam se čas čisto zares ustavi, obtičiš na začetku 19. stoletja, ko je bilo življenje na domačiji živo in živahno. Ugotovila sem, da mi po mir ni treba glih v vesolje, najdem ga lahko bližje, na tem čarobnem, odmaknjenem končku Vitanja, v zaselku Šentvid, kjer je ta domačija.
En tak sprehodniški, ne morem reči ravno pohodniški, krog sva sklenila; mahnila sva jo iz centra Vitanja preko Svetega Vida s cerkvico sv. Vida, blizu katere so nekoč kopali znameniti beli kamen, in nazaj. V bližini je še rimsko pokopališče in pod njim kapelica. In na Beškovnikovi kašči, ki me je potegnila dvesto let nazaj, je mojo pozornost pritegnila zbirka posebnega orodja iz tistih »cajtov« - poleg pripomočkov za setev, peko in podobno, je takrat obstajalo tudi orodje za sortiranje mravljinčjih jajčk. Očitno so bila ta jajčka v preteklosti dragocenost (zanje je vendar obstajalo konkretno orodje!), zato me je prešinila poslovna ideja, da bi jih tudi mi lahko kako unovčili, saj imamo okoli hiše en kup mravljišč. Kar pred domačim pragom imamo super pogoje za nov biznis!
Ker me radovednost o mravljinčjih jajčkih ni kar tako izpustila, sem pozneje malo raziskovala, kako je bilo s tem poslom; nekje do začetka 80. let prejšnjega stoletja je bil to precej dobičkonosen »biznis«, čeprav ni bil čisto zares legalen. Jajčka so uporabljali v farmacevtski industriji. Širom Pohorja so posamezniki čisto zares živeli od nabiranja in preprodaje mravljinčjih jajčk. Ker mi »šverc – komerc« zadeve niso blizu (ne nazadnje sem računovodkinja), sem misel, da bi v biznis spremenila mravljišča okoli domače hiše, kaj hitro opustila. Ok, torej smo se zmenili, da ostajam računovodkinja.
Moram vam zaupati še en svoj preblisk, ki se mi je »scopral« na najinem vitanjskem pohodu. Marko je rekel, da me bo peljal k 5-metrskemu slapu Žimpret, ki je v soteski Dantejev pekel. Predno vam povem, kako fajn je bil sprehod po t. i. vodni učni poti Od kapljice do reke (Vitanje je zelo »vodohrano«, če je to sploh pravi izraz, a upam, da razumete, kaj želim z njim povedati, imajo namreč kar 9 obnovljenih vodnjakov, ki so vredni ogleda), naj vam izdam, kako sem mislila, da se soteska imenuje po italijanskem pesniku Danteju Alighieriju.
Prepričana sem bila, da je pesnik pač enkrat obiskal sotesko in bil tako očaran nad njeno lepoto, da je o njej napisal kakšno pesnitev. Ker soteska je res čarobna, da kaj hitro premakne nekaj v duši, kar je treba nujno preliti v verze. Tako deluje na ljudi. Ko me je Marko prepričal, da se Dante ziher ni potikal tod okoli, sem pomislila, da pa ima morda soteska kakšno povezavo s peklom iz Dantejeve Božanske komedije. Izvora imena mi še ni uspelo odkriti, sem pa odkrila še veliko lepih točk na vodni učni poti.Tik pred vstopom v sotesko se na skalah dvigajo grajske ruševine.
Baje gre za ostanke enega najstarejših gradov pri nas. Ko sem začela na glas ugibati, kakšne zgodbe in usode so skrivali grajski zidovi, me je Marko naveličano pogledal. »Se ti ne zdi, da že malo pretiravaš? Prej Dante in Božanska komedija, zdaj gradovi in neke zgodbe … Mislim, da si lačna,« je strokovno ocenil. In sem bila. Obiska Vitanja brez da si privoščiš okusne ribe, ni.
Dobite jih na Turistični kmetiji Polenšek. Verjetno je jasno, da sva si jih privoščila tudi midva. In po tako polnem dnevu je misel na domači kavč zelo sladka. A do kavča naju je ločilo nekaj kilometrov – počasi in po pameti – je bil moj moto, ko sva »šraufala« iz Vitanja proti Konjicam. Da Marka kmalu nisem več videla pred sabo, me sploh ni motilo. »Ah, v kako lepih koncih živimo,« sem zavzdihnila in se spustila po klancu.
Veter s Pohorja pa mi je kuštral lase.
Fotografije Kristine so bile ustvarjene s pomočjo umetne inteligence.
Blog je aktivnost v projektu "Osupljiva #RoglaPohorje - Javni razpis za sofinanciranje aktivnosti promocije turistične ponudbe vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji v letu 2024.
