Vsako leto ista zgodba. Junija komaj čakamo poletje, julija pa stojimo pred ventilatorjem kot pred oltarjem in se sprašujemo, ali je res normalno, da asfalt doseže skoraj tekoče stanje. Mogoče bi pa takrat lahko zravnali luknje na naših slovenskih cestah. Hmm…
Potem pa se je nekdo domislil nove modne besede – coolcation. Ja, prav si prebral. Namesto, da bi šli poleti tja, kjer je še bolj vroče kot doma, gremo zdaj tja, kjer je prijetno hladno.
Kot da bi odkrili toplo vodo. Bravo!
Eni že leta hodijo namesto na morje v hribe. Ampak odkar obstaja Tik tok in influencerji, so ljudje odprli oči in ugotovili, da se ne rabijo gužvat na jadranskih plažah in da zagorela polt s tveganjem kožnega raka ni več in. Zato so vsi začeli rinit v Dolomite, ker je tam hladno in tak fajn, ker ni gužve. No zdaj se gužvajo v Dolomitih. Še enkrat, bravo!
Zadnja leta se coolcation dogaja tudi v Alpski Sloveniji, ki pa je za nekatere omejena na prelepo smaragdno, hladno in preobremenjeno Sočo, Bled s kremšnito in okolico. Alpe so ''it'' destinacija pohodnikov in alpinistov, kolesarjev, plezalcev in na splošno vseh outdoorovcev. Tu ni debate.
Ampak Alpski del Slovenije je kar velik, veš? Vanj poleg alpske verige, kjer so najvišji vrhovi v Julijskih Alpah, spada tudi Pohorje. Pravzaprav se alpska veriga začne na Pohorju od koder ''rastejo'' gore vse višje in višje. Res je, da Pohorje in Rogla s 1500 metri nadmorske višine ne spada med gore, definitivno pa je hribovje, kjer lahko pobegneš peklu iz doline.
... in jo drago plačajo, ti na Rogli zjutraj celo pomisliš, da bi oblekel jopico.
A si lahko predstavljaš tisti prijeten občutek, ko odpreš okno in te ne zadene vroč zrak, ampak svežina smrekovega gozda? To obstaja. In je precej zasvojljiv.
Foto: Domen Hohler
Medtem ko se v dolini avtomobili spreminjajo v turške savne in se ljudje prepirajo, kdo je pozabil prižgati klimo, na Rogli razmišljaš, ali boš danes šel malo peš do Lovrenških jezer, skočil na kolo ali pa se boš enostavno samo malo sprehajal med smrekami.
Težke življenjske odločitve.
Ni ekstremov.
Ni občutka, da te sonce osebno sovraži.
Ni iskanja prve trgovine samo zato, da bi pet minut stal pri hladilnikih.
Je pa ogromno gozda. Ogromno sence. In pitna voda, ki priteče iz pipe.
Ko danes poslušamo, kako vsi govorijo o trajnostnem turizmu, počasnem potovanju in pobegu od množic, si človek skoraj misli, da opisujejo Roglo. ''Pa sej to smo mi''
Ni ti treba v nordijski del Evrope, da najdeš prijetne temperature, pri katerih se da živet. Ni ti treba tekmovati za en kvadratni meter brisače, ki to jo itak vsi potacajo. Lahko prideš uro ali dve od doma in ugotoviš, da je največji luksuz pravzaprav to, da ti ni vroče.
Foto: Domen Hohler
Mogoče smo samo vsi skupaj postopno, a zelo hitro ugotovili, da se poleti ni treba mučiti. Da dopust ni tekmovanje v tem, kdo bo bolj zagorel. Je čas za umik, če si pregorel.
Da je čisto v redu izbrati gozd namesto betona in senco namesto žgočega sonca. In svež zrak namesto klime, ki en čas piha tako hladno, kot da za računalnikom dela severni medved.
Na Rogli temu ne bomo rekli trend.
Ker je bilo tukaj vedno tako.
