Evo me spet nazaj! Prejšnjič sem obljubila, da boš lahko z menoj odkrival destinacijo Rogla-Pohorje, pa se je zgodilo, da je tudi sama nisem dolgo raziskovala. Med drugim sem čakala na lepše vreme, ki je bilo to pomlad precej neodločno. Aprila je dežja manjkalo, maja nas je duševno pretresel sneg, junij ima pa še vedno krizo identitete.
No, da skrajšam. Šla sem KONČNO na tako opevana jezerca gor na Pohorju, sicer po službeni dolžnosti, ampak isto šteje. Edinstvena Lovrenška jezera. Kako pa to da na Lovrenških še nisi bila? Stari, znaš koliko domačinov še ni bilo na Lovrenških? Doma imam dva taka.
Za oglaševalsko kampanjo potrebujemo nove fotografije, kar pomeni eno - snemalni dan s fotografom. Zaradi krize identitete vremena že zamujamo slab mesec in niti najmanj nisem dobre volje. Zrihtam fotografa, zrihtam modele, se psihično pripravim, da se moram zbudit ob 5 zjutraj in od doma štartat ob 6, da sem lahko na Rogli malo pred 7.00.
Če si na Rogli vedno takrat, ko vse mrgoli od ljudi in avtov (po navadi je to 15. avgust) osupneš, ker lahko v jutranjih uri vidiš samo zaposlene, ki šibajo sem ter tja in pripravljajo vse za nedeljsko dogajanje. Mirno je in tiho. In diši po svežem jutranjem zraku z noto smrekovine in (še) ne po čevapih na žaru.
Moja modela sta se ravnokar parkirala. ''Ej, Tamara, si ti slučajno hodila na gimnazijo v Novo mesto?'' V šoku, zmedeno, počasi odgovarjam: ''Jaaa? Zakaj?'' ''Bile smo sošolke, jaz sem bila v paralelki, v b. razredu.''
Kako je svet majhen in jutra nepredvidljiva. In to se mi je zgodilo že drugič (z njenim sošolcem, sredi Dunaja).
Spet sem zašla iz mojega potopisa, vem, sori. Gremo na pot.
Mimo velikega belega šotora smo se odpravili na Lovrenška jezera. Na pohorskih planjah se pasejo kravice, zato je ograja s pastirjem, a na nekaterih mestih pregrada narejeno tako, da greš kot pohodnik lahko noter, ker nisi tako širok kot krava.
Tu se konča asfalt! Samo opozorilo tistim, ki mislijo, da je to pot za lahkotni poletni sprehod v petkah. Je pohod.
Pohorske planje na Rogli so, zdaj junija, ko vse cveti rumeno, še posebej lepe. Počasi pridemo v gozd. Nikjer nikogar, samo mi, in par ptičic, ki so odletele ob našem hitrem stopanju po pesku in kamenju (zato ni za petke). Že v gozdu smo naredili nekaj fotografij , da bi ulovili žarke, ki so se že močno prebijali skozi smrekove vrhove. Nekaj dreves je na poti trenutno podrtih po neurjih. Malo smo pošportali, ko smo dvigovali noge čez njih in se sklanjali pod njimi. Šli smo še čez dva potočka, ki sta izvirala nekaj metrov nad nami, pod nami pa sta se v rahlem prepadu in skalah spremenila v divja potoka po strminah Pohorja.
Potka je prijetna in dokaj lahka – se še spomniš, ko sem v prejšnjih blogih rekla, da nisem pohodnica? No, ta pot je Tamara approved. Jaz pravim, da je lahka. Čeprav smo držali dokaj hiter tempo, sem bila zadihana šele na vrhu Pohorskega ''kitajskega zida''. Podest izgleda zelo položen, ampak ko se enkrat začne, ni in ni konca.
Preden stopiš na podest, ki te pelje vse višje in bližje jezerom, ti je jasno povedano kaj ni dovoljeno. Gremo skupaj (te držim za roko):
Svojega kosmatega prijatelja imej na povodcu. Ti gozdovi so dom različnim vrstam živali, na poti pa srečaš veliko drugih kužkov, ki jih ne poznata ne ti, ne tvoj pes. V izogib tragičnemu koncu in iskalnim akcijam – Rexa na povodec.
Ne trgaj rožic, borovcev in drugega zelenja. Vem, mene tudi munec spominja na regratovo lučko. Ampak, daj mi povej, kaj boš z njim, ko ga utrgaš? Nosil ga boš 20 metrov in ga ''po nesreči'' izpustil iz rok in izgubil. Če rabiš rožo za punco, je Zrečah, Konjicah in okoliških mestih vsaj ena cvetličarna.
Ne hodi izven označenih in uhojenih poti. Ne bit frajer, ker si prepričan, da si nacionalni prvak v orientaciji. Z lahkoto lahko zalutaš, kiksneš nekaj markacij, s svojim jokom spraviš v stres živali in se mimogrede iz obupa usedeš na ogroženo vrsto rastlin. Jaz osebno se preživetja v pohorski divjini ne grem. Tudi ti, wannabe Bear Grylls lepo stopaj po poti.
Peš – ne s kolesom. Tukaj res ne sodi kolo. Izberi raje kup drugih poti, kjer se lahko pelješ po mili volji, izberi bike park na Rogli, Lovrenška pa si res oglej peš. Niti slučajno pa si ne misli, da lahko gor prideš s kroserjem.
In še nekaj – Lovrenška jezera so naravni rezervat. Vodo in malico imej s seboj, ker tam res ni ničesar za kupit. Roštilj pozabi.
Po slabi uri in pol pridemo na vrh. Na desno se dviga velik razgledni stolp in nekdo, ki ne more spat je že na njem. Maširamo po podestu in okoli nas je rušje. Pred kratkim sem se naučila, da je to vrsta bora, zato je podoben borovcem. Ker sem visoka 1.66 vidim morje rušja. Na robu se dvigujejo smreke. Pridemo do prvega jezerca. Oooo res je lepo.
Voda je temno rjava, skoraj črna, verjetno zaradi odmrlih rastlin na dnu, na robovih je svetlejša v barvi viskija. Okoli jezerc je močvirje in kje pa kje po dežju stoji lužica vode. Zato podesti. Ena jezerca so večja, ena manjša. Okoli njih raste munec - regratovim lučkam podobna rastlina. Za ime vem, ker sem videla facebook objavo Regijskega parka Pohorje, drugače ne bi, ker nisem botanik.
Sedim na klopci, spremljam fotografiranje, gledam okolico in opazim, da veliko ljudi pride gor na cigaret. Kakor komu paše (i don't judge), a res ni lepo, da je za klopco pri jezeru veliko čikov. Veš, da čik potrebuje tudi do 5 let, da se razgradi? Ugasni ga in pospravi v vrečko za smeti ali v žep in ga nesi v dolino.
Pofotkali smo kar smo mislili in smo se odpravili nazaj. Ko smo se vračali nazaj, so se obiskovalci ob 10 uri šele odpravili na pot. Nasmehnila sem se, ker bi se tudi sama osebno odpravila na pot približno takrat, crknila in niti približno ne bi imela enake pohodne izkušnje, ki je bila res lepa, čeprav hitra, ker se nam je zaradi napovedanih neviht mudilo v dolino na varno.
Do naslednjič - adios.
