Bok,
Evo mene. Spet. Če si tu prišel iz prvega dela bloga, potem si res firbčen, moram priznat, in prav je tako. Take imamo radi.
Med prvim obiskom destinacije Rogla–Pohorje in naslednjim obiskom je minilo kar nekaj časa. Ne zato, ker bi štajerski gentleman naredil usodno napako in bi si premislila. Ne, ne. Spoznavala sva namreč kraje po Sloveniji in Hrvaškem ter drug drugega, preden sva se odločila za korak naprej.
Naenkrat so bili vikendi namenjeni raziskovanju destinacije Rogla–Pohorje in destinacije Bela krajina. Kam se bo tehtnica prevesila?
Med zadnjim turističnim obiskom destinacije me je peljal tudi na eno bolj skrito lokacijo. Tisto, ki sem jo v prvem blogu (čisto slučajno) izpustila. Zdaj je prav, da ti izdam skrivnost. Majhen hribček, na njem je električni stolp. Pod hribčkom teče rečica Dravinja. Šla sva peš s sladoledom v roki – mogoče sva se takrat delala, da sva kao neka športnika.
Najprej sva zgrešila potko do gor, zato sva na koncu skoraj grizla kolena namesto korneta, ker je bilo malo bolj strmo, kot sva pričakovala. Oba – ja. In potem – vse zaraščeno. Vodniki po navadi vedo, kam peljejo turista.
“Si ti ziher, da gremo praf?” sem ga vprašala, ko je tudi on sam začel malo dvomit.
“Tu je bila potka, res je lep plac. Ampak sem prišel s štirikolesnikom po drugi strani, nekaj let nazaj.” Ahaa. Super. Zelo vzpodbudno...
“Grem ja prva!”
Kmečko dete pač, ki je vedno lezlo po trnju za najslajšimi robidami. Pa sej on je tudi kmečko dete, ampak jaz sem bila tisti dan ekstra pametna in junaška. In ja,nove pajkice sem si že v prvem koraku raztrgala. Da skrajšam mučno prebijanje skozi podpohorske goščave in trnje – prišla sva na cilj. In bilo je vredno raztrgat pajkice.
Pod električnim stolpom je gugalnica. Stopiš na njo in se ti odpre pogled na Žiče in Žičko goro. Fantastično in skrito. Lepo. Take place imam rada. In mislim, da mi je to še vedno najljubši plac v destinaciji. Mogoče, ker imam občutek, da je samo najin.
Ampak ta hribček lahko pustiš in greš raje na Ljubično, kjer se ti res odprejo usta, ko vidiš pod sabo polovico Štajerske. Ljubična je od spodaj videti kot romantična cerkvica, ki s svojo podobo očara, sploh zvečer, ko je osvetljena. Počiva na samem robu destinacije Rogla - Pohorje in mirno čaka.
“Greva z motorjem na Ljubično.”
Zdaj sva si že priznala, da nisva vrla pohodnika in da bova crknila, preden sploh prideva do vznožja, kaj šele gor na vrh. Če si pa ti pohodnik, je to odlična potka za nedeljsko rekreiranje. Priporočam! Ko sem snela čelado in stopila z motorja, se mi je odprl svet.OMG!
“Veš, kje so Konjice?”
“Da, tam dol.”
“Bravo. Tam je pa Bistrica. Tam je Oplotnica. Vidiš stolp na Rogli? Mala pikica je. Tam naprej pa je že Mariborsko Pohorje.”
Majka mila, to Pohorje je tako dolgo, da imajo kar ločeno, od koga je kateri del. Kot goba sem z očmi vpijala razgled. Ta je res eden najlepših razgledov, kar sem jih kadarkoli videla. In to ni kar tako.In tukaj šele zares dojameš — koliko je teh vasic, kako raztresene so, kako veliko je vse skupaj. Od spodaj tega občutka nimaš. Od zgoraj pa … slovenski Andi.
En vikend sva šla v Konjice. Morala sva v trgovino iskat meso za žar, ker se dan prej nisva spomnila. In ker sva že bila v samem centru Slovenskih Konjic, sva šla na Minattijevo kavo. Valda, da si bom naročila Minattijevo kavo, ki je nek MUST DO v Slovenskih Konjicah. Pa na Instagram bom dala. #wannabeinfluencer. Velika šalica kave s posebnim okusom in zvitek, v katerem je zapisana Minattijeva pesem, sredi ulice teče potoček. Luštno.
Za prvi maj smo se z ekipo kolegov dobili v Oplotnici. “Športno se oblecite, ker gremo na pohod.” Krasno, sem si mislila. Sarkastino, jasno. Oni opremljeni s štajerskim eliksirjem življenja in jaz z vodo, ker špricerja ne pijem, smo štartali naš prvomajski pohod. Da, linčaj me, ker sem se preselila na Štajersko, pa ne pijem špricarja.
Lej, kolega. Pijem čisto vino. Dobro vino je škoda mešat. We listen and we don’t judge!
Šli smo lagano, počasi, mimo cerkve v Čadramu in se počasi začeli vzpenjat. Prišli smo do neke razgledne točke, od koder se vidijo Konjice in Konjiška gora, naredili nekaj fotkic za spomin in se odpravili naprej. Lačna gora! Ha ha! Cute. Spuščamo se dol. Zdaj moramo priti do Oplotniškega vintgarja.
Na velikem ovinku smo se spustili nekam v gozd in nekaj časa hodili po gozdni poti. Tu sem že čula, kako žubori voda. Vodo imam rada. Tako kot razglede. Razgledi me navdušijo, voda me pomirja. Mogoče zato, ker sem se rodila in življenje preživela ob reki Kolpi. Mogoče je voda res moj mali občutek doma. In potem me prešine: Kmalu bom hodila dol le še na počitnice. Stavek, ki so mi ga moje misli hladno servirale, me je zapekel v prsih. Au.
Spustimo se po bregu, se oprijemamo vej kot Tarzani in pridemo v samo srce Oplotniškega vintgarja. Verjetno obstaja lažja pot dol, ampak zakaj bi jo izbrali in si poenostavili življenje? Evo nas. Slap in okoli njega skale dajejo občutek res divjega potoka.
“Uuuh, kk je mrrrrrzla voda,” sem se skremžila, sedla na skalo in se nastavila soncu, da me ogreje, čeprav sem svojo kožo v odtenku – jogurt bela – pozabila namazat s kremo za sončenje.
“Glih prav bo za ohladit špricar.” se nekdo dere v ozadju.
Eden izmed fantov se je slekel v gate in se zagnal v jezero pod slapom, drugi so v potok namakali le noge- kar je ziher je ziher. Nekaj časa smo, skriti pred vsemi, debatirali o tem in onem, potem pa smo se le odpravili nazaj v Oplotnico.
Kaj je bilo pa potem?
Naredila sva načrt za stanovanje. Naredila sva stanovanje. Preselila sem se pozimi in zdaj čakam pomlad in lepo vreme, da se odpraviva raziskovat moj novi dom.
Zdaj pa čakam toplo vreme. Da grem še enkrat vse — ampak tokrat kot “domačinka”.
In še nekaj novih kotičkov me čaka.
Greš z mano?
