Bok,
Znam - že sam naslov bloga te je pritegnil, ker ni standarden naslov turističnih blogov. In tudi ne bo. Tukaj nisem kot turistka – no, ne več. Turistično takso sem menda plačala samo 2 krat. Potem sem bila bolj vikend obiskovalka... Eh, najprej naj se ti predstavim.
Sem Tamara, Belokranjka po duši in srcu, ki je zaradi ljubezni zamenjala reko Kolpo za Roglo, ki pride skupaj s približno dve stopinji hladnejšim podnebjem. Ki je breze zamenjala za prostrane gozdove iglavcev. Ki je nizek kraški ravnik zamenjala za kup hribčkov pod Pohorjem.
“In kak ti je?”
Čuj, najprej naj ti povem, da se borim z dialekti. S pohorskim in mojim, belokranjskim. S pohorskim zato, ker razumem ravno 50,05 % tega, kar mi nekdo tukaj govori. Verjetno najprej izpadem naglušna, potem pa že kar budala, ker 5- krat ponovim ‘’Kaj?, ‘’Prosim?’’ in ‘’Kaj si reku?’’.
Moram ti pa povedat tudi, da se veliko Štajercev obregne ob naše hrvatizme. HA HA Belokranjci ste Hrvati. Stari, Štajerci jih imajo tudi – odvisno kako blizu meje si. Pa nemcizme – tu je severna meja imela večji vpliv. Čeprav sem se skozi celo šolanje učila nemčino, še vedno nisem skapirala, ko me je stara mama pred enim tednom vprašala če sem zložila antuhe. Koga? -Brisače. Potem mi hrček v možganih poveže - handtuch – antuch. Alles klar.
Z belokranjskim, svojim domačim narečjem pa zato, ker - prvič - mi dol nimamo dvojine (razen pri testu iz slovenščine). In ko rečem, da smo šli z mojim v Maribor, me vprašajo če smo že trije? Drugič - če jaz začnem klatit po svoje, me Pohorci ne bodo razumeli. Potem bi bilo sicer 1-1, ampak se žal ne morem tako igrati, ker delam v turistični pisarni v Zrečah.
‘’Kako lahko delaš tu v turizmu, če nisi od tu?’’
Pa lepo. Podpisala sem pogodbo, he he. V turističnem managementu na področju marketinga sem delala že v Beli krajini, in verjemi mi, da sem že pred selitvijo sem tresla, imela preglavice, in meltdowne kako bom pa JAZ zdaj delala za Roglo-Pohorje, če ne poznam nič, razen Poti med Krošnjami, kjer sva bila z mojim pred nekaj leti na prvem dejtu.
Pa res ne poznam nič?
Prvič sem bila tukaj v destinaciji službeno. A ti povem kako je bilo? Obiskali smo Center Noordung, ki je prava vesoljska hiša pod Pohorjem. Planeti, modeli raket, simulator letenja – pravi raj za tiste, ki so fani NASE in celega vesolja. Po nekajurnem sklopu predavanj smo se z avtobusom odpeljali do Slovenskih Konjic. Konjev sicer nisem videla, so nas pa na Zlatem Griču pričakali s penino, kar mi je takoj polepšalo dan. Kaj je boljšega kot rose penina z lepim razgledom. Hmm mogoče bi se pa tukaj poročila - mi je hitro šlo skozi glavo. Aloo Tamara, jutri greš šele na prvi dejt, tipa si vidla dvakrat.
Odpeljali so nas pod zemljo, v klet, kjer se mi je glava malo ohladila, da nisem več razmišljala o neumnostih, ali bedastočah, bi rekli Belokranjci. Potem smo se odpeljali proti Žički kartuziji. In se peljemo in peljemo, in kar naenkrat zmanjka signala. Nič presenetljivega, smo v neki dolini, okoli vidiš sam hrib.
Stopimo iz avtobusa in odpre se nam pogled na stare stavbe. U, lepo je tu. Mir. Ni signala. Ni panike. Najprej smo se ustavili pri zeliščnem vrtičku, nato so nas peljali do cerkve. Za nas so začeli odpirati streho cerkve, meni pa so se odprla usta, ko so povedali težo konstrukcije. Potem smo se odpravili na vrh cerkve, da smo pogledali dol iz ptičje perspektive. Malo smo se sprehodili še po okolici, zdaj že utrujeni in lačni! Kje bomo jedli? Kar tu v kartuziji? Zgleda ne.
Odpravili smo se do majhne bele hišice pri potočku. Najstarejša še delujoča gostilna v Sloveniji - Gastuž. Svaka čast. Ampak mi smo šli v nadstropje višje, kjer se nahaja restavracija Spargus. Butična temna sobica, ki je že sama po sebi napovedovala, da bo dobro za jest. Meni so se kar oči zasvetile.
“A boste vinsko spremljavo gospa? Da, seveda. Bil bi greh, če bi rekla ne.” Pričeli smo s paštetkami, maslom, nadaljevali s postrvjim tartarom, potem krškopoljcem. Lični krožniki in dobro okusi. Potem smo dobili še sladko darilce za domov.
Drugi dan, me je čakal prej omenjeni, težko pričakovani prvi dejt. Službeno potovanje konec tedna, sem izkoristila za raziskovanje destinacije Rogle - Pohorje. Zakaj ne bi izkoristila prilike.
A si bila na Rogli že?
-Ne.
-No, te pa grema. Obleci se, gori je malo piha, pa je hladneje.
Ah, že tu je dobil točko, da me je opozoril na mrzlo, čeprav še ni poznal moje občutljivosti na mraz.
In sva se peljala višje, in višje, in ovinkov kar ni bilo konca. Še kar ne. Naposled sva šla najprej na Pot med krošnjami. Gentleman je plačal vstopnici (si opazil kako lepo pišem v dvojini?) in lahko rečem samo WOW. Sama pot je na vsake toliko metrov opremljena z interaktivnimi vsebinami, ki bi bile odlične za mojo nečakinjo Emo, ki je šele začela dojemati in razumevati svet okoli sebe. In da o razgledu z vrha stolpa ne govorim. Vse zgleda tako majhno! TOP!
Sprehodila sva se še do jezerca in do Pohorske vasice s prikupnimi majhnimi lesenimi hiškami. Čeprav sem visoka meter 66 sem se stlačila v Zeliščarjevo hiško. Moram povedat svojim doma, da bomo šli tukaj gor, ko mi pridejo na obisk...Tamara, pa kaj spet bluziš. Tip te lahko odpelje v lozo (gozd), te pusti tu, zmrzneš....
"A si kaj lačna? Bi šla v gostilno, tak lep plac je, potoček teče in lučke so napeljane...” Očitno me ne bo pustil, da zmrznem – dobro je. In spet sem bila osupla nad gostilno. Ime Gorska reka ji prav paše, ker te iz notranjosti gostilne z zunanjo naravno teraso pelje mostiček čez divje žuboreči potoček. Romantično, ni kaj, dejt dobi točko več.
Naslednji dan sva šla, še zadnjič pred odhodom duma v Belo krajino, na še en dopoldanski dejt. On, strašni ljubitelj sladoleda me je peljal po kepico k Malem Čokotu. ‘’Boljšega sladoleda ni’’ – mu verjamem na besedo, ker sem sama bolj ljubiteljica slanih dobrot in vina kot poznavalka sladoleda in sladkarij. In res je bil dober, ne presladek in okus jagod je bil pristen. Lepo oktobrsko soboto sva izkoristila še za obisk Mini ZOO-ja, ki me je presenetil s številom živali. Luštkano in za odrasle (na drugem dejtu) in otroke.
Preden sem se preselila sem, sva seveda še raziskovala destinacijo ( A? Si videl – blestim že v dvojini!). Kam vse sva vse šla, preden sem se odločila, da se za vedno preselim v drugo destinacijo, izveš v naslednjem blogu.
