Organizacija Green Destinations s sedežem na Nizozemskem je tudi letos razglasila 100 najbolj trajnostnih destinacij na svetu. Letos je že osmič zapored izvedla natečaj Top 100 Green Destinations Stories. Turistična destinacija Rogla - Pohorje je na natečaju sodelovala v kategoriji kultura in tradicija, ter se z zgodbo: "Žička kartuzija se prebuja iz stoletnega sna", že drugič zapored uvrstila med TOP 100 najbolj trajnostne destinacije na svetu.
Turistična destinacij Rogla - Pohorje (v nadaljevanju TDRP) je območje štirih občin (Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče), ki združene razpolagajo s številnimi potenciali za raznolikost v turizmu. Občine TDRP so na skupno pot stopile leta 2016 in z uspešnim delom postale vzgled številnim drugim destinacijam, kako s skupno vizijo, strateškimi cilji in ukrepi vzajemno sodelovati pri razvoju turizma. Prihodnost turizma TDRP je zapisana v skupnem Načrtu razvoja in trženja TDRP 2022 – 2028. Destinacija se identificira s sloganom »Razišči, občuti, užij«. Številni trajnostni certifikati, ki jih je prejela TDRP in objave destinacijskih trajnostnih zgodb v priznanih domačih in tujih medijih dokazujejo, da trajnost in predanost naravi v TDRP nista zgolj na papir zapisani besedi, ampak destinacija sledi smernicam trajnostnega in digitaliziranega razvoja. Med TOP 5 atrakcij destinacije sodijo Pot med krošnjami Pohorje, ki se nahaja neposredno ob smučarskem centru Rogla, Oplotniški Vintgar, Center Noordung v Vitanju, Terme Zreče in Žička kartuzija – nekdanji kartuzijanski samostan, ki ga je Republika Slovenija v letu 2015 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Slednji je s 15.400 obiskovalci letno (domači: 12.500, tuji: 2.900) ena izmed najbolj obiskanih atrakcij v TDRP.
Foto: Arhiv TIC Slovenske Konjice
Žička kartuzija, nekdanji kartuzijanski samostan, je v Dolini svetega Janeza Krstnika deloval med 12. in 18. stoletjem. Samostan sta sestavljala: spodnji samostan, ki je bil dom bratom laikom oz. konverzom in je do 15. stoletja predstavljal gospodarsko enoto žičkim kartuzijanom, ter zgornji samostan, ki je bil sprva dom 12 kornim menihom, očetom, ki jih je vodil prior. Korni menihi so se posvečali duhovnemu življenju in umskemu delu. Med obema samostanoma je bila neposeljena dolina, ki je zgornjemu samostanu omogočala mir in tišino. Zgornji samostan je obsegal gospodarsko bivalni del, veliki križni hodnik z meniškimi celicami, mali križni hodnik in cerkev kot osrednjo prostorsko dominanto samostana, obdano s skupnimi prostori. Korni menihi so knjigo postavili v središče svojega življenja, bili so visoko izobraženi, svoje tuzemsko bivanje so posvetili kontemplaciji, meditaciji in prepisovanju ter študiju raznoterih knjig.
Žička kartuzija je za časa svojega delovanja doživljala vzpone in padce. Samostan je zlasti v 15. stoletju predstavljal enega izmed najpomembnejših duhovnih in političnih središč takratnega zahodnega sveta. Generalni prior Štefan Macone, prijatelj svete Katarine Sienske, je od tu združeval tedanjo politično in cerkveno razdeljeno Evropo, ki je bila razpeta med papežem v Rimu in tistim v Avignonu. Ob koncu 15. stoletja se je samostan ponašal s knjižnico, ki je štela preko 2.000 knjig in se je po številu knjig uvrščala med tri največje knjižnice zahodne Evrope. Tukaj so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije. Kartuzijani, kot zaključena duhovna skupnost, so se ukvarjali tudi z zdravilstvom, z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočala neodvisnost redovne skupnosti. Z jožefinskimi reformami in z ukinitvijo samostana je leta 1782 redovno življenje v tej dolini zamrlo. Območje Žičke kartuzije je bilo, vse do druge polovice 20. stoletja, prepuščeno toku in zobu časa.
Foto: Vid Ponikvar, www.slovenia.info
Žička kartuzija, nekoč dom »belih menihov«, danes predstavlja oazo , kjer lahko pobegnemo od vsakdanjega vrveža. Nekdanji samostanski kompleks, ujet v neokrnjeno naravo je priljubljena lokacija za izvedbo akustičnih koncertov in pravljičnih porok. Osupljiva lokacija daje obiskovalcem občutek, da se je ustavil čas. Tovrstno moč dajeta prav kulturna dediščina, obdana s specifično nedotaknjeno kulturno krajino. Večino obiskovalcev prevzamejo mistični občutki ob vstopu v skrivni svet zidov Žičke kartuzije. Po njeni zgodovini se lahko sprehodijo sami, v družbi lokalnih vodnikov, s pomočjo priročnih avdio vodnikov ali s pametnimi očali (AR).
Zgodovinski in umetnostnozgodovinski pomen, mir, estetska in krajinska pričevalnost tega specifičnega kraja, so občino in strokovne službe vodili do intenzivnih raziskovalnih in obnovitvenih del, ki sedaj potekajo že skoraj 40 let. Uspešne so bile tudi na prijavah za pridobitev EU ali nacionalnih sredstev, kar je občutno pripomoglo k stanju, kakršno je danes.
Uporabljene metode, koraki in orodja
Obnova nekdanje velike redovne cerkve v Žički kartuziji se je pričela leta 2020, ko je država za projekt namenila dva milijona evrov. Prva faza je vključevala gradbeno-statična sanacijska dela. V letu 2021 so se nadaljevala konservatorsko-restavratorska dela na ostalinah cerkve. Obnova cerkve je pomembna z vidika ohranjanja stavbne arhitekturne dediščine, saj gre za prvovrsten primer romanske in gotske arhitekture na slovenskih tleh. S tem se je ohranila in prezentirala pomembna skupna evropska dediščinska identiteta. Ves čas obnovitvenih del oz. posegov na objektu so potekale redne tedenske koordinacije, ki so se jih udeleževali vsi deležniki pri procesu posegov (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (odgovorni konservator, konservatorsko-restavratorska svetovalka, Restavratorski center), Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, statik, občina Slovenske Konjice in drugi). Izvedena je bila okrogla miza za širšo javnost, saj je bistveno javnost aktivno ozaveščati o pomenu kulturne dediščine. Omenjen projekt je bil močno izpostavljen v medijih, predvsem z vidika sodobnega konservatorstva in njegovih pristopov ohranjanja kulturne dediščine. Zaradi smotrnosti in v določeni meri principa anastiloze (ponovna gradnja v enakih oblikah s pomočjo uporabe originalnega gradiva), so večkrat uporabili večje kamnite gradnike in deponije t.i. lapidarija. Z zgoraj navedenimi posegi so želeli v največji možni meri slediti materialni avtentičnosti in ponovni uporabi izvirnih gradnikov – seveda na osnovi primerjalnega gradiva in konservatorsko sprejemljivih posegov z vidika upoštevanja ekonomskih, socio-kulturnih in okoljskih vidikov. Upoštevanje vseh teh treh stebrov je ključno za trajnostno upravljanje tako zahtevnega projekta. Zadnjo fazo posegov je predstavljala izvedba sodobnega nadkritja Cerkve sv. Janeza Krstnika. Streha je sestavljena iz dveh delov – fiksnega in pomičnega. V fiksni del je vstavljen pomični del strehe, ki se s pomočjo neslišne dvižne tehnologije spusti v horizontalno pozicijo in v celoti prekrije glavno ladjo cerkve oz. prireditveni prostor. Konstrukcija obeh delov je jeklena, v kombinaciji s križno lepljenimi lesenimi ploščami. Jeklo je zaradi svojih lastnosti najboljši gradbeni material za trajnostno gradnjo. Z okoljskega vidika je najbolj recikliran material na svetu, mogoče je reciklirati tudi do 100 % jeklenih materialov; z ekonomskega vidika pa je gradnja racionalna. Fiksni del strehe je prekrit s skrilom – z naravnim materialom (kamen) iz lokalnega okolja, pomični del je prekrit z EPDM membrano (sintetični kavčuk). Slednjega lahko zaradi njene strukture kombiniramo tudi z obsežnimi zelenimi strehami ali z instalacijo sončnih fotovoltaičnih naprav. Naravni materiali, iz vidika energijske učinkovitosti, niso vedno primernejši od sintetičnih. V večini uporabljenih materialov gre za trajnostno uporabljene materiale, naravi prijazne, z nižjim stroškom vzdrževanja skozi življenjsko dobo. V izvotljen zid cerkve nad prezbiterijem je vstavljen AB hodnik, ki vodi do razgledne ploščadi. V luči trajnostne in naravi prijazne obnove, je na vseh kamnitih zidovih in AB stenah izvedeno prekritje s sistemom ekstenzivne zazelenitve, ki pričara del narave in se zlije z okoljem.
Foto: Miha Matavž
Ključni dejavniki uspeha
V Žičko kartuzijo se počasi vrača življenje. V spodnjem samostanu stoji ohranjena župnijska Cerkev Marijinega obiskanja, dolina med spodnjim in zgornjim samostanom pa ponuja doživetja neokrnjene narave in spokojnosti. V obnovljenih gospodarskih poslopjih zgornjega samostana so na ogled štiri stalne razstave, v samostanski kleti v miru in tišini zorijo penine konjiškega podjetja Zlati grič, pod oboki mojster lončarjenja prikazuje svojo obrt in vas vabi med svoje izdelke, zeliščni vrtovi in prodajalna zeliščnih pripravkov obujajo spomin na neprecenljivo samostansko dediščino, iz Gastuža, najstarejšega gostišča na Slovenskem iz leta 1467, pa je s pridobitvijo novega najemnika slišati prijetno pomenkovanje zadovoljnih gostov. Samostan se počasi prebuja iz stoletnega sna… Danes je ta božanski prostor spet živ. Ob sobotah ga napolnijo ganljiva poročna slavja, nekaj poletnih petkov pa je namenjenih koncertom: poletnim glasbenim večerom v Žički kartuziji. S tem projektom so se odprle tudi možnosti nadaljnjega turističnega razvoja in zametki za edinstvena inovativna doživetja v luči privabljanja novih gostov in vračanja lojalnih. Idej in možnosti nadaljnjega ohranja in približevanja kulturne dediščine različnim ciljnim skupinam je ogromno. V teku je vzpostavitev digitalnega lapidarija in arheološkega parka, kot osnove za znanstveno raziskovanje materialne in umetnostno zgodovinske substance spomenika državnega pomena. Oblikovala se bo tudi sodobna predstavitveno-raziskovalna platforma Žičke kartuzije, ki bo služila znanstvenim raziskavam, ki so pomembne za ohranjanja kulturne dediščine širom sveta in obenem predstavitvi širše javnost hkrati. Načrtuje se prenova in ureditev interpretacijskega centra za obiskovalce in osvežitev obstoječih razstav. V luči trajnostnega upravljanja in izmenjave primera dobre prakse je v izdelavi celovita strategija posegov in upravljavskega načrta doline Janeza Krstnika.
Foto: Jošt Gantar, www.slovenia.info
Naučena lekcija
Ohranjanje kulturne dediščine bi moralo biti celostno, kar je moč doseči z bolj usklajenim sodelovanjem. Po slovenski ustavi bi morali za kulturno dediščino skrbeti vsi državljani, še zlasti pa država in lokalne skupnosti, dejansko pa je to predvsem naloga posameznih ustanov. Zakaj ohranjati bogato zgodovino »preteklosti«? Ker ohranjanje dediščine in njena trajnostna uporaba spodbujata človekov družbeno kulturni razvoj, izboljšujeta kakovost življenja vseh, tako domačinov kot turistov, zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, spoštovanje kulturnih raznolikosti, ipd. Kultura in kulturna dediščina lahko prispevata k doseganju vključujočega in trajnostnega razvoja. Z vsako spremembo se je potrebno poistovetiti, jo na nek način vzeti za svojo in jo razumeti kot pridobitev za vse. Zato so tekom projekta obnove Žičke kartuzije izvedli delavnice za širšo javnost, kjer so se soočili tako podporniki projekta kot tudi njegovi nasprotniki. Pojavilo se je namreč precej nesoglasij med umetnostnozgodovinsko stroko in arhitekti glede primernosti načrtovane obnove. Bile so izvedene tudi tiskovne konference za medije, s pomočjo katerih smo osveščali javnost o objektivnih dejstvih. Ključ do uspeha je najprej sprememba miselnosti širšega okolja, povezovanje in sodelovanje.
Rezultati, dosežki in priznanja
Kvalitativni učinki trajnostnega razvoja po TBL (Triple-Bottom line):
Foto:Arhiv TIC Slovenske Konjice
Kvantitativni učinki obnove:
Predstavljen primer je primer dobre prakse in kvaliteten poseg v spomenik državnega pomena, tako po strokovni, konservatorski plati kot tudi po gospodarski plati ter nenazadnje v prenosljivosti ohranjanja in upravljanja kulturne dediščine širše. Zgolj v razmislek: Ali ljudje raje obiskujemo stara mestna jedra, trge in vasice, ki pričajo o duši prebivalcev, o bogati zgodovini, so s svojim stavbnim tkivom unikat, ali raje zahajamo v kraje, kjer prevladuje instant neosebna arhitektura, ki zaradi globalizacije ni več regionalno prepoznavna in izgublja stik z uporabnikom – prebivalcem in obiskovalcem? Vsekakor je pomembno posvečati skrb in pozornost obnovi in ohranjanju stvarne in nestvarne kulturne dediščine. Ker nam je mar za zanamce. Nenazadnje pa bo na kartuzijanskem meniškem redu in njegovi preprosti življenjski filozofiji , ki v sebi skriva vse elemente trajnosti in družbene odgovornosti (ljudje, zemlja in gospodarski razvoj), TDRP gradila trajnostno razlikovalno noto, ki je edinstvena posebnost in povezuje vse štiri občine. Duh te miselnosti je v destinaciji prisoten že več kot 850 let.
Foto: Matej Nareks
